Zadnjič sem vneto razlagala prijatelju, kako se meditacija najbolje začne in po desetih minutah sem se spomnila nekaj, kar sem nekje prebrala. Pisalo je, da je tisto, kar zelo vneto nekomu razlagaš, po navadi tisto, kar moraš sam slišati.

Res nisem že nekaj časa meditirala in res čutim, da bi bil zopet skrajni čas, da se vrnem k temu. Le malce sem lena, da se zopet začnem ukvarjati s tem. Vem, da je to le izgovor, ker sem bila zelo prepričljiva pri razlaganju, da je pet minut na dan dovolj, da se meditacija začne in razvije disciplina. Tako, da je ta moja lenoba res nepotreben izgovor. In točno vem, da bi morala le začeti in vstajati tistih enaindvajset dni, da se telo navadi in potem bi postala hitro to moja rutina. Nekaj me pa vseeno odvrača od tega, pa ne vem še kaj. Ampak dokler se ne bom vsak dan usedla ob neki uri in mi bo meditacija sama povedala, kje me karkoli ovira, ne bom rešila nič. Brez delovanja se nič nikjer ne zgodi. Tako kot zakon privlačnosti ne deluje, če samo sediš doma in razmišljaš o tem, da boš zadel na loteriji. Vsaj vplačati je treba loto, da lahko pravzaprav zadeneš In to je v resnici tudi vse, kar moraš narediti. Sedaj ko sem pomislila še na to, pa res ne vem, ali naj grem vplačat loto ali pa naj si naredim načrt, kako bo meditacija spet moja skrb za sebe. Mislim, da moram narediti kar oboje.

Res ne vem, zakaj potrebujem toliko časa, da se ponovno posvetim nečemu, kar vem, da mi je vedno pomagalo. Ne bi rekla, ali je to nekaj, kar bi vzelo veliko truda. V resnici je to nekaj, zelo preprostega. Še nikoli ni bila meditacija nekaj težkega, le to, da sem se morala zbrati in soočiti sama s stvarmi, ki po navadi niso bile prijetne, pa še to le na začetku.