Za pomivanje posode uporabljam zaščitne rokavice, da zaščitim kožo na rokah

Za pomivanje posode že od nekdaj uporabljam zaščitne rokavice, da si zaščitim kožo na rokah pred izsuševanjem zaradi vode. Ko sem delala v gostinstvu, tega namreč nisem delala in sem imela zelo izsušene roke. Potem sem pa nekje prebrala, da je morda to dobra alternativa, in kadar ni bilo prevelike gneče, sem tudi, ko sem še delala v gostinstvu, uporabljala zaščitne rokavice, za ročno pomivanje posode. In moram reči, da se mi je čez čas koža na rokah res izboljšala. Ni bila več tako izsušena in postarana in tudi občutek je bil precej bolj normalen.

Od takrat dalje tudi doma uporabljam zaščitne rokavice, ko pomivam posodo in to že kar nekaj let in prav vesela sem, da sem naletela na ta podatek, ki mi je prišel izredno prav. Ko tega nisem delala, so bile moje roke vedno izsušene in vedno sem imela občutek, da me nekaj zateguje na rokah. Nobena krema mi ni nikoli pomagala na dolgi rok in vse je bilo vedno narobe. Zlasti pozimi, ko se je stanje še bolj poslabšano zaradi mraza in suhega zraka v zaprtih prostorih. Če bi le zvedela to še kakšno leto prej verjetno moja koža na rokah, ne bi bila toliko postarana, kakor je sedaj. No lahko bi bilo pa tudi še slabše, če ne bi pravočasno odkrila, da zaščitne rokavice, pomagajo pri pomivanju posode. Če bi pomivala posodo še danes brez tega, bi zagotovo bilo še slabše.

Danes si res ne predstavljam, da bi bilo karkoli drugače. No je pa res, da če bi še vedno delala v gostinstvu, da ne bi mogla vedno uporabljati rokavic ali pa ne vem, kako bi to prilagodila. Ko je veliko dela je res veliko dela, in delaš tako hitro, da vse od delaš čim prej in marsikakšna skrb zase hitro odpade. Čeprav če dobro pomislim, mislim, da bi se vseeno nekako navadila, da bi zaščitne rokavice, uporabljala, le konstantno bi jih dajala gor in dol.

Ko vas preseneti burja v Vipavi

Ker ne prihajam iz teh krajev, nisem vedela, kako močna zna biti Vipavska burja. Večkrat mi je mož pripovedoval, kako so se otroci veselili burje, da so jo imeli radi in da je nikoli niso gledali tako, kot gledajo nanjo drugi, ki ne živijo v teh krajih. 

Pogosto smo hodili v Vipavo, ker je mož imel tam starše, vendar nikoli nismo naleteli na burjo.

No, tokrat smo!

Že sama vožnja v Vipavo mi je bila grozna, ker se mi je zdelo, da nam bo avto dobesedno premaknilo. Resnično me je bilo strah, seveda pa je bil pravo nasprotje moj mož, ker je pravzaprav užival v vožnji, točno je vedel, kako mora voziti avto v burji. Še dobro, da je vozil mož, da otrok ni bilo strah, ker če bi otroci poslušali mene, bi jih bilo strah, ker sem bila sama prestrašena. Ko smo prispeli v Vipavo in morali iz avta, me je skoraj odneslo. Skrbela sem za otroka, onadva pa sta se očitno nalezla sproščenosti moža in vsi trije so uživali v burji.

Ko smo pojedli kosilo, pa je mož predlagal, da gremo na kratek sprehod po Vipavki burji, da bodo otroci v živo spoznali, kaj je to naša burja. Seveda sem šla z njimi, kako naj bi jih pustila same. To pa je bil dogodek, skoraj nas je vse odneslo. Otroka sta uživala, kot je užival mož, jaz pa sem samo čakala, da se vrnemo v stanovanje, ker mi enostavno veter ne paše. 

Ko sem vprašala moža, kaj je na tej Vipavski burji tako lepega, mi je odgovoril, da je to užitek, da te prepiha, da te prečisti in tako odpihne vse grdo stran, to pomeni tudi v Vipavi. Da je po burji spet zrak čist in zdrav. 

Zima in moj maček, ki obožuje odeje in spanje med njimi

Zopet je tukaj zima in moj maček, ki obožuje odeje za spanje med njimi. Poleti mu je vedno tako vroče, da leži na hladnih ploščicah sredi garaže. Pozimi je pa tako zmrznjen, da če ga odeje ne grejejo, me sredi noči, zbudi s kihanjem. Običajno se to zgodi vsak drugi teden, ko suvereno zaspi nekje pri oknu, ker pozabi, da je premrzlo ponoči za spanje tam.

Nekako tako se je zgodilo danes, ko sem ga slišala nekje iz dnevne sobe, kako kiha, ampak sem bila prelena, da bi vstala in mu pomagala. Potem pa je kar naenkrat bi na moji postelji in mi kihnil v obraz. Precej neprijeten občutek, ampak očitno se je že naučil, kaj mora storiti, da mu pomagam, da se revež segreje, neha kihati in zaspi nazaj. In tako se je zbasal pod odeje poleg mene ves mrzel in čez približno pol ure nehal kihati. Še dobo, ker drugače tudi jaz ne bi spala celo noč. Maček žal ne ve, da obstajajo robčki, s katerimi si lahko pomagaš, da si očistiš nos. Tudi če bi mu robček držala pred nosom, ne bi vedel, kaj mora narediti. Škoda v resnici, saj bi se tako zelo hitro uredilo, da me ne bi zbujal ponoči, ampak kakorkoli obrnem, vseeno to ni otrok in večine stvari se žal ne more naučiti.

Še dobro, da odeje nikoli nisem dajal proč, in če so bile nekatere že tako obrabljene, sem enostavno naredila prostor za mačka, da se je lahko na njih grel, kje pri radiatorju. Včasih res ne vem, kako mu ni prevroče, ko zaspi prislonjen na vroč radiator in vstaja tam po ure in ure skupaj. Jaz bi zgorela tam. Ravno zato sem mu pa pripravila neko posteljico in odeje postavila kar na radiator ob oknu, da lahko res maksimalno uživa tam.

Našla sem uro Casio, ki mi jo je podarila babica v srednji šoli

Pri zadnji generalki sem našla svojo zelo staro Casio uro, na katero sem že čisto pozabila. Sicer je tako stara, da prav ne dela več. Čeprav morda potrebuje samo novo baterijo. Ampak bom videla, če se mi bo dalo z njo ukvarjati. Nisem ravno najbolje prepričana o dizajnu. Imam pa vsaj mnogo spominov z njo.

Nosila sem jo namreč celo srednjo šolo in je bila nenehno v mojem vidnem polju. Zelo sem imela rada to Casio, ker sem jo dobila za darilo od babice. Pa tudi sicer mi je bil izjemno lepa. Prav vesela sem bila tega rojstnodnevnega darila. Res se še spomnim, kako me je babica vprašala, kaj si želim za rojstni dan. Povedala sem ji, da točno to uro in točno to Casio uro sem potem dobila. Žal moje babice ni več, ampak je bila resnično prijetna babica. Prav pogrešam jo na trenutke. Morda bom pa le usposobila to Casio uro, saj ima v resnici zelo velik sentimentalen pomen. Pa nekako ima tudi tak zanimiv retro dizajn že. 

Po tednu dni, ko sem vse nekajkrat prespala, sem se odločila, da grem res do urarja in se pozanimam, kako bi lahko Casio uro usposobila. Odpravila sem se do bližjega urarja, da jo pregleda. Med pregledom zamenjal baterijo in nastavil nekaj stvari in ura je delala. Rekel je, da je bila le malce zaprašena in da je potrebovala novo baterijo. Kaj več pa ne. V roku enega dneva je bila ura Casio popravljena in v delujočem stanju na moji roki. Nekatere stvari se včasih resnično hitro poklopijo.

Prav vesela sem, da sem jo našla. Sicer imam že pametno uro, ampak sem pa tja mi bo pa odgovarjalo, da bo imela na roku navadno uro. V vsakem primeru bo Casio ura prijeten spomin na mojo srednjo šolo in na mojo pokojno babico.

Dež, sneg, sonce to je letošnje aprilsko vreme

Saj ne vem, kaj bi na to rekla, kakšno je letošnje aprilsko vreme. Začetek meseca je bil tako obetaven, stopinje so se dvignile na 20 in tako smo vsi začeli delati zunaj. Tudi pitje kavice na terasi ni bilo izključeno, kajti bilo je res lepo vreme. Potem pa šok. Ravno takrat, ko je vse zacvetelo, so prišle nizke temperature. Ampak to ne malo, stopinje so se spustile pod ničlo in spet je šlo vso sadno drevje.

Kaj lahko?

Ko smo se potolažili s tem, da je pozeba vzela naše pridelke, pa je začelo snežiti. Res se človek vpraša, kako je to mogoče, da temperature nihajo od – 10 do 22 stopinj. Kaj se torej dogaja? Ni prvič, ko so se temperature spustile aprila tako nizko, da so škodovale drevesom in trtam. Človek ne more kar tega pozabiti, še posebej, če se sam trudi z obrezovanjem in gnojenjem ravno v teh mesecih, potem pa pridejo tako nizke temperature, da vse tvoje delo uničijo. 

Potem pa je tukaj še nekaj drugega, meseca aprila sem vedno prehlajena, ker temperature tako nihajo, da sem en dan čisto mokra, tako mi je vroče, drugi dan pa me zebe. Z lahkoto lahko potrdim, da je zame mesec april najbolj zoprn mesec. Ko že pričakuješ, da bo končno lepše vreme in se bodo temperature dvignile, nas mesec april šokira z vremenom. Tako se grdo vreme vleče še cel april. 

Mesec maj pa je potem že topel in lep. Torej aprila nimam rada zaradi nizkih temperatur, ker so pozebe in zaradi prehladov. No na cvetenje sem še pozabila, ker imamo alergika v hiši, mi mesec april tudi po tem ne odgovarja, ker vse cveti in tako imamo alergijo. 

Včasih sem zelo vesela, da maskara ni več na moji dnevni uporabi, včasih pa nisem ravno prepričana o tem

Kako sem vesela, da maskara ni več na dnevni uporabi v mojem življenju. Odkar imam umetne trepalnice, je to mnogo lažje. Vedno mi je bil sicer zelo všeč učinek, ko sem si jo primerno nanesla na moje trepalnice. Ampak kakšno jutro je bilo delo, ki ga je maskara zahtevala, enostavno neuspešno in tako se je načrt za to, da bom lepo urejena popolnoma polomil.

No, tudi umetne trepalnice niso najbolj popolna izbira. Vseeno se kdaj zgodi, da mi prehitro popadajo dol ali pa kozmetičarka nima najboljšega dneva in tako ne naredi najlepšega izdelka. In si včasih vseeno želim, da bi bile moje trepalnice brez umetnih čopkov, ki so se popolnoma že zavihali in razredčili. Lepo bi mi maskara polepšala trepalnice in problem bi bil rešen. Vem pa, da mi ne bi bilo prijetno, ko bi zopet nekaj dni zapored delala isti proces ali pa bi na dan, ko si ne nanašam nič na trepalnice, bila videti kakor, da jih nimam. To so te dileme, ko ne vem, kaj je bolje in kaj ne. 

Kakorkoli obrnem, mi je pa vseeno boljši občutek, ko se pogledam v ogledalo in vidim, da imam trepalnice in predvsem nič dela, da sem si všeč že takoj zjutraj. Pozitivno jutro se precej lažje začne tako. Kompleksi gor ali dol. Včasih je enostavno težko, da mi postane všeč nekaj, kar mi v resnici ni. Nobena stvar pa nikoli ne bo tako popolna v kakovosti, kakor je naravna stvar ne glede na to, če ni videti najbolje. Tako kot umetne trepalnice ne zdržijo vedno tako, kot bi si želela, tudi maskara ne naredi najboljšega učinka vedno. Vseeno čakam dan, ko bom lahko iz svojih trepalnic nekako naredila popoln učinek, ki bo trajal in bom imela najmanj dela in kompromisov. Do takrat bom pa uporabljala tisto, kar se mi bo zdelo najbolj primerno, pa tudi če bo na trenutke tudi maskara nazaj v mojem življenju