Ker ne prihajam iz teh krajev, nisem vedela, kako močna zna biti Vipavska burja. Večkrat mi je mož pripovedoval, kako so se otroci veselili burje, da so jo imeli radi in da je nikoli niso gledali tako, kot gledajo nanjo drugi, ki ne živijo v teh krajih. 

Pogosto smo hodili v Vipavo, ker je mož imel tam starše, vendar nikoli nismo naleteli na burjo.

No, tokrat smo!

Že sama vožnja v Vipavo mi je bila grozna, ker se mi je zdelo, da nam bo avto dobesedno premaknilo. Resnično me je bilo strah, seveda pa je bil pravo nasprotje moj mož, ker je pravzaprav užival v vožnji, točno je vedel, kako mora voziti avto v burji. Še dobro, da je vozil mož, da otrok ni bilo strah, ker če bi otroci poslušali mene, bi jih bilo strah, ker sem bila sama prestrašena. Ko smo prispeli v Vipavo in morali iz avta, me je skoraj odneslo. Skrbela sem za otroka, onadva pa sta se očitno nalezla sproščenosti moža in vsi trije so uživali v burji.

Ko smo pojedli kosilo, pa je mož predlagal, da gremo na kratek sprehod po Vipavki burji, da bodo otroci v živo spoznali, kaj je to naša burja. Seveda sem šla z njimi, kako naj bi jih pustila same. To pa je bil dogodek, skoraj nas je vse odneslo. Otroka sta uživala, kot je užival mož, jaz pa sem samo čakala, da se vrnemo v stanovanje, ker mi enostavno veter ne paše. 

Ko sem vprašala moža, kaj je na tej Vipavski burji tako lepega, mi je odgovoril, da je to užitek, da te prepiha, da te prečisti in tako odpihne vse grdo stran, to pomeni tudi v Vipavi. Da je po burji spet zrak čist in zdrav.