Moja teta je imela že vrsto let težave z zobmi. Vsakič, ko jo je bolel kakšen zob, se je na koncu končalo tako, da so ji ga nazadnje izpulili. Tako je ostala brez več zob. Skoraj ni več mogla dobro jesti in žvečiti, a se kljub temu ni hotela odločiti za zobno protezo.

Ves čas je govorila, da ne potrebuje zobne proteze in da zobna proteza ni za njo. Vsi smo ji razlagali, da so zobne proteze nujno potrebne zaradi žvečenja hrane, saj neprežvečena hrana slabo vpliva na celoten prebavni sistem. Bala se je, da z njo ne bo mogla jesti, da jo bo ožulila, skratka, da si ne predstavlja imeti tako velik tujek v ustih. Sčasoma smo jo prepričali, naj se oglasi pri svojem ortodontu. Ko ji je razložil ves potek izmer in izdelave zobne proteze ter njen namen, je strah popustil. Odločila se je, da bo sprejela zobno protezo. Ortodont ji je odvzel odtis in nekaj dni kasneje je že lahko odšla na probo. Bila je zelo prestrašena, ko ji je nameščal protezo v usta, a se je kmalu sprostila in nasmejala. Že naslednji dan jo je lahko prevzela. Ortodont ji je dal še napotke: naj redno hodi na kontrole, saj se lahko prileganje sčasoma spremeni zaradi sprememb kosti v čeljusti. Svetoval ji je, naj jo čez noč namaka, ker se lahko material izsuši, kar povzroča lomljivost. Če se izkaže, da se proteza ne prilega več, se naredijo manjši popravki z brušenjem ali dodajanjem materiala. Na začetku bo potrebnih še nekaj prilagoditev; priporočene so vaje za izgovorjavo ter vaje za jezik in ustnice. Za začetek se svetuje tudi mehkejša hrana. Ko je prišla domov, je bila čisto druga oseba.

Njen obraz je bil videti bolj poln in sproščen. Govorila je bolj samozavestno, čez čas pa je priznala, da ji je zobna proteza spremenila življenje.